soma optimum

Zavest in podzavest se v 90% primerih izražata s signali telesa, in ne z besedami.

Naš »Jaz« se izraža v naši psihi kakor tudi v našem telesu in vpliva na telesne procese, strukture, funkcije in stanja z namenom prebuditi dušo k življenju. V procesu razvoja človeka se njegovo telo organizira kakor univerzalni, splošno človeški jezik, ki izraža ter sporoča občutke in odnose med ljudmi – od človeka k človeku. Kasneje se telo strukturira kot temelj osebnosti in njegove zavesti ter se sprejema kakor »Jaz«. Prav telesno-čutne izkušnje postajajo temelj psihičnega razvoja in samospoznavanja človeka. Integrativna praksa je usmerjena k fizičnemu telesu, ter tudi telesnemu jedru psihološkega materiala. Vse kar se dogaja v duši človeka, pušča sledi v njegovem telesu. "Zavest in podzavest se v 90% primerih izražata s signali telesa, in ne z besedami."

"Zelo pomembno se je naučiti razpoznavati telesne znake, slišati svoje telo ter biti z njim v stiku."

Za nas je najbolj pomembno, da telesni občutki nastopajo v vlogi sidra za dostop k dejanskemu trenutku, kajti telo živi »tukaj in zdaj« ter nas utrjuje sedanjosti. Stik s telesom daje človeku priložnost bolj zavestno prisostvovati realnosti lastnega življenja.

Somatska integracija – balansiranje telesno – energetskega obstoja, duševnih doživljajev in njihovega globinskega bistva, kot najbolj pomembnega faktorja vitalnosti. V praksi je to predvsem delo z različnimi aspekti in ravnmi telesno-čutnega razumevanja sebe. Na primer: z vsebnostjo in s stopnjo intenzivnosti občutkov telesa, z gibanjem, z dihanjem, s tonusom mišičevja, z energo-ravnotežjem in funkcijami telesa; z resursi varnosti in razvoja ter z marsičem drugim.

Centriranje – je način vzpostavljanja ravnotežja med dve veji vegetativnega živčevja ter adekvatnega ritma toka energije, ki sta povezana s presnavljanjem. V praksi to pomeni terapevtsko delo za pridobivanje emocionalnega ravnotežja in uravnovešenega dihanja, Ozemljitev – je terapevtski proces vnovične delitve energije v telesu, pri katerem človek pridobiva oporo. To je delo s hrbtenico kot osnovo avtonomije, pri katerem se doseže adekvatni mišični tonus ter optimalno sorazmerje treh različic gibanja. Hiper- ali hipotonus živčno-mišičnega sistema kaže na eno ali drugo strukturo karakterja osebe, na življenjsko pozicijo, vrednote in smisle. Ozemljitev se doseže s terapevtskim delom za aktivizacijo toka življenjske energije po hrbtenici v pet »okončin« telesa osebe, za premestitev energije.

Razvoj telesno-čutne zavesti formira impulze za gradnjo notranjih dialogov. Ustvarjalni proces sodelovanja terapevta s stranko predvideva njuno »somatsko resonanco« in razvoj sposobnosti pri terapevtu čutiti vzorce stranke. V vsakem posamezniku se namreč nahaja informacija o vzrokih problema in načinih reševanja. Vzpostavitev intuitivne vezi z izvorom te informacije in njeno razumevanje je ena od pomembnih nalog v naše integrativne prakse. Zgoraj navedene splošne ideje in principi prispevajo k ustvarjanju pogojev za integriranje – združenje čustev, razuma in telesnih občutkov; vzpostavitev izgubljenih in manjkajočih medsebojnih vezi med njimi; ustvarjanje zaupnega in popolnega stika z življenjem telesa in duše.

O neravnovesnem psihofizičnem stanju

Stresi, konflikti, strahovi, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju, blokirajo pretok življenjske energije v telesu in čustvih, odtujujejo zavest in telo, dezintegrirajo dele »Jaz-a«. Naravno je, da so najbolj od vsega izražene okvare strukture značaja. Risba »mišičnega oklepa«, mišični tonus, tipične telesne pozicije itd. »Mišični oklep« – individualna risba kronične mišične napetosti in energetskih stikov. – Je telesni analog psihološkega varovanja pred bolezensko in ogrožajočo emocionalno skušnjo. Nastaja v situacijah, ko sta naše zaupanje telesu in stabilen stik z njim porušena ali onemogočena. V. Rajh razlikuje »strukturo karakterja« in »oklep karakterja«, slednjega imenuje »oklep telesa in duše«. A. Lowen ima natančno metaforo, da je karakter – srednjeveški vitez in oklep – njegova oprema, ki demonstrira cone telesne in psihične napetosti ter okorelosti človeka, ki omejujejo njegovo življenjsko gibljivost in svobodno zaznavanje sveta.

• Prvi aspekt, vzorci karakterja, so zaznamovani v posebnostih telesnih napetosti in stisk, združenih v mišični oklep. Cone in vozli mišičnega oklepa ovirajo spontanost emocionalnih in telesnih izražanj, naravnost in svobodo v obnašanju, čustvih, mišljenju.
• Drugi aspekt, vzorci dihanja, se izražajo v širšem razponu značilnosti – od zelo kontroliranega vdiha (izdiha) – do kaotičnega načina dihanja. Zelo kontrolirano dihanje predvideva nepremičnost prepone, kar lahko, zaradi zadrževanja in potlačitve čustev, povzroči okvare v delovanju notranjih organov trebušne votline.
• Tretji aspekt, vzorci odnosov.
• Četrti aspekt – emocionalno-čustveni vzorci, kot prednosti razpona okvar nastopajo: z ene strani – potlačitve, stroga kontrola in obubožanje emocij ter z druge strani – burni, neustavljivi pretok emocij, rušilna intenzivnost čustev.
• Peti aspekt – osebna dezorganizacija v sferi verbalnosti, vzorci govora.
• Šesti aspekt – omejena predstavljanja in pogledi, popačene podobe sveta in samega sebe, ki niso sorazmerne realnosti.